Da. V skladu s tehničnim soglasjem je za vgradnjo Promatovih proizvodov potrebno izobraževanje, ki ga izvedejo naši zaposleni. Izobraževanje je brezplačno.

Da. Popuste odobrijo regionalni prodajni zastopniki.

Ne, saj debelina plošče in razred požarne odpornosti nista premo sorazmerna.

Promatova izobraževanja izvajajo naši lokalni zastopniki ali tehnične ekipe. Če želite več informacij, stopite v stik z njimi po elektronski pošti promat.si@etexgroup.com ali s klicem na telefonsko številko +386 4 51 51 451.

Plošče nimajo požarne odpornosti, njihovo debelino in vrsto izberemo na podlagi požarnih preizkusov ter tehničnih soglasij. Za pravilno izbiro debeline zaščite med drugim potrebujete informacije o zaščiti konstrukcije in zahtevanem razredu požarne odpornosti.

Trajanje požarne odpornosti plošče je odvisno zlasti od vrste uporabe. Več podrobnosti najdete v ustreznem priročniku.

Za podrobnejše dokumente za Promatove proizvode pojdite na razdelek Dokumenti na naši spletni strani in jih s filtrom dokumentov poiščite po vrsti dokumenta.

Stopite v stik s strokovnjaki našega tehničnega oddelka, in sicer po elektronski pošti promat.si@etexgroup.com ali s klicem na telefonsko številko +386 4 51 51 451. Obrnete se lahko tudi na regionalnega prodajnega zastopnika.

Stopite v stik s strokovnjaki našega tehničnega oddelka, in sicer po elektronski pošti promat.si@etexgroup.com ali s klicem na telefonsko številko +386 4 51 51 451. Obrnete se lahko tudi na regionalnega prodajnega zastopnika.

Pošljite nam elektronsko sporočilo na naslov promat.si@etexgroup.com.

Pošljite elektronsko sporočilo na naslov promat.si@etexgroup.com. Smiselno se je tudi obrniti na regionalnega prodajnega zastopnika.

Stopite v stik s strokovnjaki našega tehničnega oddelka, in sicer po elektronski pošti promat.si@etexgroup.com ali s klicem na telefonsko številko +386 4 51 51 451. Obrnete se lahko tudi na regionalnega prodajnega zastopnika.

To je odvisno od tega, ali določeno vrsto uporabe ureja usklajeni standard. Tako npr. požarne lopute ureja usklajeni standard, zato je zanje oznaka CE obvezna, medtem ko požarni materiali (kot so ometi, plošče ali intumescentni premazi) niso zajeti v nobenem usklajenem standardu in zanje oznaka CE ni obvezna. Seveda se proizvajalci prostovoljno odločajo, ali bodo svoje proizvode opremili z oznako CE, vendar le pod pogojem, da za te proizvode obstajajo posebne smernice, imenovane EAD. Evropski ocenjevalni dokumenti (EAD) opisujejo metode in merila, ki jih je razvila Evropska organizacija za tehnična soglasja (EOTA) za ocenjevanje lastnosti gradbenega proizvoda, ki se nanašajo na njegove bistvene značilnosti. EAD se izdela v vseh tistih primerih, ko ocenjevanje lastnosti gradbenega proizvoda ni opredeljeno v usklajeni tehnični specifikaciji ali je v njej opredeljeno le delno in služi za izdelavo poročila ETA.

Oznaka CE se lahko uporabi na podlagi izdelanega poročila ETA (European Technical Assessment – evropska tehnična ocena: dokumentirana ocena lastnosti gradbenega proizvoda, ki se nanašajo na njegove bistvene značilnosti).

Aktivna požarna zaščita je ena od strategij požarne zaščite, pri kateri požare odkrivajo, obvladujejo ali pogasijo z aktivacijo in delovanjem. Ti ukrepi skušajo požare in nevarnosti požarov odpraviti v trenutku, ko se ti pojavijo, namesto da bi jih zajezili kot pri pasivni požarni zaščiti. Sprinkler sistemi ali gasilni aparati so primeri aktivne metode požarne zaščite.

Odziv na ogenj meri obnašanje materiala posameznega proizvoda in njegov prispevek k rasti požara. To je pomembno v hotelskih zgradbah, kjer morajo biti pohištvo, zavese, tapete in podobni predmeti negorljivi ali malo gorljivi. Za materiale pasivne požarne zaščite se ne zahteva, da so negorljivi, saj so njihove požarne lastnosti dokazane v požarnem preizkusu v ustreznem sistemu. Promat svoje izdelke preizkuša tudi glede odziva na ogenj.

Oznaka CE je upravna oznaka, ki označuje skladnost s standardi zdravja, varnosti in varovanja okolja za proizvode, ki se tržijo v Evropskem gospodarskem prostoru (ni kazalnik kakovosti ali certifikacijska oznaka).

Drugače povedano, oznaka CE je izjava proizvajalca, da izdelek ustreza določenim standardom EU.

Pasivna požarna zaščita je najpomembnejša obramba pri preprečevanju širjenja ognja in velja za bistveno sestavino vsake požarne strategije.

Pasivna požarna zaščita lahko in tudi v resnici rešuje življenja in premoženje. Njen namen je zadržati ogenj, vroče pline in dim znotraj požarnega sektorja stavbe ter s tem omogočiti varen umik premoženja in omejitev finančnih posledic škode na stavbi in njeni vsebini.

Mnogi gradbeni materiali, kot so opeke ter betonske ali lesene konstrukcije, posedujejo določeno naravno odpornost proti ognju in s tem sestavljajo vgrajeno požarno zaščito. To naravno odpornost proti požaru lahko izboljšamo z zaščitnimi materiali (kot so intumescentni premazi, ometi, plošče) ali sistemi (požarne stene in stropi, jaški itd.).

Požarna odpornost komponente ali sistema, kot so jekleni steber, stena ali tla, je njegova sposobnost, da za določen čas zadrži vplive ognja. Ta čas se običajno meri, tako da komponento ali sistem podvržejo standardnemu požarnemu preizkusu, ali pa ga izračunajo na podlagi posebnih predpisov, kjer je to dovoljeno.

Zaviralci plamenov zavirajo širjenje plamenov po površini in/ali omejujejo prispevek gorljivega materiala k požaru.

Zaviralci ognja nimajo neposrednega vpliva na požarno odpornost, temveč le na odziv na ogenj.

V Evropi in več drugih državah po svetu se za opredelitev požarne odpornosti uporablja klasifikacija po posebnih merilih. Običajno klasifikaciji požarne odpornosti sledi številka, ki pomeni časovno trajanje v minutah, na primer 30, 60, 90, 120 ali 180, v katerem so bili kriteriji učinkovitosti izpolnjeni pri standardiziranem požarnem preizkusu. Najpogosteje uporabljane klasifikacije so:

R – nosilnost Zmogljivost konstrukcije, da ob požaru ohranja zahtevano mehansko odpornost.

E – celovitost Zaščiti pred ognjem in dimom, vendar ne zmanjša prenosa nevarnega toplotnega sevanja med požarom.

I – izolativnost Sposobnost ločevalnega elementa konstrukcije, da zadrži dvig temperature na strani, ki ni izpostavljena ognju, pod določeno ravnijo.

W – toplotno sevanje Sposobnost gradbenega elementa, da vzdrži izpostavljenost ognju z ene strani in tako zmanjša verjetnost prenosa požara zaradi sevanja velike količine toplote skozi element ali z njegove površine, ki ni izpostavljena ognju, na sosednje materiale.

Merila se lahko združujejo, bodisi za posamezno komponento bodisi za sistem (vendar samo na podlagi izdelanega klasifikacijskega poročila):

EI Nenosilni element, ki lahko zagotavlja zaščito pred ognjem, vročimi plini in dimom ter toplotnim sevanjem za določeno časovno obdobje.

REI Nosilni element, ki lahko zagotavlja mehansko odpornost in zaščito pred ognjem, vročimi plini in dimom ter toplotnim sevanjem za določeno časovno obdobje.

EW Nenosilni element, ki lahko zagotavlja celovitost (zaščita pred ognjem, vročimi plini in dimom), obenem pa zmanjša prenos nevarnega toplotnega sevanja.

V drugih regijah je klasifikacija lahko drugačna, vendar pa so temeljni koncepti za vse standarde požarnega preizkušanja in klasifikacije enaki ali zelo podobni.

Sistemi pasivne požarne zaščite se vgrajujejo v nosilne konstrukcije zaradi ohranjanja njihove stabilnosti ter v stene, jaške in tla zaradi razdelitve zgradbe na območja obvladljivih tveganj ali t. i. požarne sektorje. Takšno zaščito lahko stavbi zagotovimo z materiali, iz katerih je zgrajena, ali pa jo dodamo z vgradnjo zaščitnih materialov (kot so intumescentni premazi, ometi ali plošče), ki izboljšajo njeno požarno odpornost.

Trajnost: "sposobnost dolgotrajne učinkovitosti", ki je v tehničnem jeziku opredeljena kot "obdobje, v katerem material, izdelek ali sistem vzdržuje določeno raven učinkovitosti pod natančno določenimi pogoji".

Trajnost pomeni sposobnost zgradbe ali izdelka/sistema, da v posebnih pogojih opravlja svojo funkcijo v navedenem časovnem obdobju. Vsi gradbeni proizvodi imajo omejeno trajnost.

Deklarirana trajnost velja ob predpostavki, da se izvajajo redna vzdrževanja in da ne pride do neobičajnih dogodkov, kot je npr. močan potres. Vzdrževanje pomeni celoten sklop dejavnosti, izvedenih med načrtovano življenjsko dobo, ki so namenjene ohranjanju zgradbe ali njenih delov v stanju, v katerem lahko izpolnjujejo svojo predvideno funkcijo. Trajnost požarnih proizvodov se lahko ocenjuje po določenem standardu, glede na posebne okoljske razmere in posebne namene uporabe.

Požar je ena največjih uničevalnih sil, ki lahko povzroči izredno veliko škode in strahu. Glavne posledice požara so:

Smrt – ta nevarnost je zelo realna. Požar in njegove posledice, kot so strupeni plini in dim, so za človeka skrajno nevarni. Vsako leto zaradi požarov umre več kot 3000 ljudi v ZDA in okrog 4000* v Evropi!

Telesne poškodbe – vsako leto je za okrog 10 % vseh telesnih poškodb kriv požar. V Evropi vsak dan hospitalizirajo 190 ljudi z resnimi poškodbami, ki so posledica požara*.

Poškodbe stavb – lahko so zelo velike, še zlasti če imajo gradbeni materiali slabo požarno odpornost in je v stavbo vgrajeno malo ali nič požarne zaščite. V Evropi vsako leto požari povzročijo za 126 milijard EUR stroškov, kar je 1 % evropskega BDP. V ZDA je situacija še veliko slabša, saj škoda in izgube znašajo 329 milijard** USD ali 2,1 % bruto domačega proizvoda ZDA.

Izguba poslovanja in delovnih mest – ocenjujejo, da okrog 40 % podjetij po večjem požaru ne začne znova. Mnoga mala podjetja si pogosto ne morejo privoščiti časa in stroškov za ponovno vzpostavitev svojih dejavnosti.

Okoljska škoda – požar in/ali gašenje požara z gasilno vodo ter produkti zgorevanja lahko onesnažijo precejšnja območja okoli mesta požara.

*Vir: Fire Safe Europe (leto 2020) in National Fire Protection Association (leto 2017).

Tržne informacije proizvajalca morda ne bodo dovolj za izbiro pravega materiala, poleg tega pa tudi ne zadostujejo za izpolnjevanje predpisov o požarni varnosti. Kot dokazilo šteje veljavno poročilo o požarni zaščiti ali poročilo o oceni požarnih lastnosti, ki ga izda akreditiran laboratorij za požarno preizkušanje v skladu z nacionalnimi zahtevami. Najbolj uveljavljeni standardi požarnega preizkušanja in klasifikacije so: EN 13501-x v Evropi in BS 476 ali ASTM/UL v ZDA. V Evropi morajo imeti proizvodi, ki jih ureja usklajeni standard in morajo biti zato opremljeni z oznako CE za specifično predvideno uporabo, priloženo tudi izjavo o lastnostih.

V nekaterih državah so potrebna posebna soglasja neodvisnih tretjih strani.

Običajno jih določajo gradbeni predpisi na podlagi posebnih parametrov, kot so požarna obremenitev (količina gorljivih materialov), dimenzije zgradbe (zlasti višina stavbe ali velikost sektorjev), število prebivalcev v zgradbi in/ali namembnost zgradbe (bolnišnica, šola, delovni prostori itd.).

Požarni sektorji zadržijo ogenj, vroči dim in pline na enem mestu, tako da ustvarijo zapreko, ki preprečuje njihovo širjenje, stanovalcem zgradbe pa zagotovi dovolj časa za varen umik. Prav tako je njihov namen zagotoviti dovolj časa gasilcem, da vstopijo v stavbo, preverijo, ali so se vsi stanovalci evakuirali, ali pomagajo tistim, ki se sami ne morejo umakniti, ter nato začnejo gasiti požar, preden se razširi na preostale sektorje.

Razdelitev zgradbe na požarne sektorje pomeni tudi, da bo škoda zaradi ognja in dima omejena na sektor, v katerem je požar izbruhnil, medtem ko bosta preostali del zgradbe ter premoženje v njem ostala varna.

Požarni sektor je natančno opredeljen prostor v zgradbi, ki omejuje širjenje ognja in dima. Velikosti in število požarnih sektorjev so opredeljeni v vseh nacionalnih gradbenih predpisih in so odvisni od površine ali prostornine nadstropij in količine gorljivih materialov v posameznem nadstropju. Gradbeni predpisi se po državah razlikujejo. Sektorji so omejeni vertikalno (požarno odporna tla/stropi) in horizontalno (požarno odporne stene). Ker morajo skozi sektorje potekati razne vrste servisnih inštalacij, se v ta namen izdelajo določene odprtine, ki jih je prav tako treba zaščititi. Ena od očitnih zaščit, ki je vedno vidna, so požarna vrata. Tudi tam, kjer skozi konstrukcijo potekajo servisne inštalacije, kot so kabli, cevi, kanali in podobno, je treba zagotoviti neprepustnost sektorja z vgradnjo ustrezne požarne zaščite prebojev inštalacij.

• Projektant ne razume v celoti lokalnih predpisov ali klasifikacije in/ali rezultatov požarnih preizkusov za posamezno rešitev.
• Projektant pozabi upoštevati nekatere šibke točke, kot so preboji, povezave, električna oprema znotraj mejnega elementa požarnega sektorja, dimenzije mejnega elementa požarnega sektorja, ki so večje od dovoljenih za posamezen mejni element, okoljske razmere itd.
• Projektant se ne zaveda ali pa podcenjuje omejitev uporabnosti ali področje uporabe izbrane rešitve.
• Projektant nima celostnega pristopa in pozabi upoštevati ciljno okolje: pogoje uporabe (npr. otroci, ki poškodujejo stene v šoli, ali pa potreba po pogostem čiščenju v bolnišnicah itd.), vlažnost, mehansko odpornost, akustične lastnosti itd.

• Neupoštevanje postopkov, opisanih v klasifikacijskih poročilih ali poročilih o preizkusih, ali pa neupoštevanje navodil proizvajalca.
• Nezavarovanje šibkih točk, kot so preboji kablov, vogali, vrata, povezave, revizijske odprtine itd.
• Uporaba napačnih materialov in/ali dimenzij (uporabite prave plošče ali zaščitne materiale s pravim priborom).

Ni pomemben samo proizvod, ampak tudi vsa pripadajoča oprema (kot so profili, ki sodijo k ploščam). Promat ponuja široko paleto rešitev za vse vrste aplikacij.

Mejne elemente požarnih sektorjev lahko razdelimo v dve glavni skupini:

• Vertikalne pregradne stene – nenosilne pregradne stene so pogosto opečnate ali betonske stene, ali pa sendvič plošče in jaški. V nekaterih primerih je treba obstoječe stene nadgraditi, da dosežejo stopnjo požarne odpornosti, kot jo zahtevajo lokalni predpisi ali specifikacije. Tudi nosilne stene, npr. betonske stene, bodo morda potrebovale nadgradnjo zaradi izboljšanja svoje požarne odpornosti.
• Horizontalna razdelitev sektorjev – naravna horizontalna razdelitev sektorjev so tla sama. Če tla sama po sebi ne izpolnjujejo kriterijev odpornosti, jim je treba vgraditi pasivno požarno zaščito. Najpogostejši sistemi horizontalne razdelitve sektorjev so:
• Nenosilni stropi (stropne membrane), ki so običajno klasificirani kot EI.
• Spuščeni stropi, ki prispevajo k požarni odpornosti nosilnih elementov (zaščitni sistemi) in so običajno klasificirani kot R.
• Strop kot komponenta požarno odporne strešne konstrukcije, z votlimi prostori ali brez njih, ki so običajno klasificirani kot REI (v tem primeru klasifikacija velja za celoten sistem plošče in stropa in ne za strop sam).

Da bi preprečili širjenje požara, morajo požarno odporni mejni elementi požarnega sektorja izpolnjevati enega ali več kriterijev:

• E: celovitost – sposobnost preprečitve prodora plamenov, vročih plinov in dima.
• I: izolativnost – sposobnost omejitve dviga temperature na hladni strani mejnega elementa. V večini primerov se temperatura na hladni površini mejnega elementa v povprečju ne sme zvišati za več kot 140 °C ali največ za 180 °C v primerjavi z začetno temperaturo.
• R: nosilnost – sposobnost konstrukcije, da prenaša obremenitve ali vplive, ne da bi se zrušila. Velja samo, če ima mejni element požarnega sektorja tudi funkcijo nosilnosti. V konkretnih primerih lahko lokalna zakonodaja zahteva izpolnjevanje dodatnih parametrov, kot sta W za toplotno sevanje ali M za mehansko trdnost (odpornost na udarce).

Požarna odpornost je vedno izražena v minutah, običajno z razredi, ki so večkratniki časovne enote 30 minut. Primer: nosilna tla požarnega sektorja, ki lahko zadržijo ogenj vsaj 90 minut, bodo klasificirana kot REI 90, sendvič plošča (nenosilna), ki preprečuje vdor plamenov in ohranja nizke temperature vsaj 60 minut, bo imela klasifikacijo EI 60.

Kadar to zahtevajo lokalni predpisi o požarni varnosti ali če želite posebej ohraniti ali zaščititi določene predele stavbe.

Običajno lahko napotke dobite pri specializiranih strokovnih službah, strokovnjakih za požarno varnost in v nekaterih državah tudi pri lokalnih gasilskih brigadah.

Lokalni Promatovi strokovnjaki vam prav tako lahko pomagajo. Če imate kakršna koli vprašanja, vam je na razpolago lokalna tehnična prodajna ekipa.

Zakonske predpise o delitvi zgradb na požarne sektorje lahkhttps://www.promat.com/sl-si/gradbenistvo/proizvodi-konstrukcije/konstrukcije/pozarni-sektorji/o dobite pri lokalnih organih, v nekaterih državah pa pri gasilskih brigadah. Na ta način boste zagotovo prejeli najnovejše informacije.

Za uporabo intumescentnega premaza PROMAPAINT®-SC4 na prostem je treba uporabiti ustrezen vrhnji premaz.

Kadar je jeklo izpostavljeno ognju, toplotna energija povzroči povišanje temperature jekla. Hitrost zvišanja temperature je odvisna od geometrije jekla:

• Večja je ognju izpostavljena zunanja površina jeklenega elementa, hitreje se toplotna energija prenaša nanj.
• Manjša je prostornina jekla, manj toplotne energije je potrebne za njegovo segrevanje.

V evropskih in britanskih standardih sta oba vidika združena v faktorju prereza, ki se izračuna tako, da se izpostavljena zunanja površina jekla (v m²) deli z notranjo prostornino jekla (v m³). Preprostejši alternativni pristop, ki daje enak izid, je, da zunanji obseg (v m), ki je izpostavljen ognju, delimo s površino prečnega prereza elementa (v m²). Podoben pristop uporabljajo standardi ASTM (Ameriško združenje za testiranje in materiale), kjer izračun temelji na razmerju med težo (v funtih) na dolžino (v čevljih) in obsegom segrete površine (v palcih).

Običajno se faktorji prereza gibljejo v razponu od 50 m^–1 do 300 m^–1. Nizek faktor prereza pomeni razmeroma počasno segrevanje, visok faktor prereza pa hitrejše segrevanje. Zato elementi z visokim faktorjem prereza običajno potrebujejo debelejšo požarno zaščito.

Tudi če je jekleni element enak, se lahko faktor prereza razlikuje glede na nekatere pogoje:

• Izpostavljena površina: pri nosilcih pod betonskimi tlemi so ognju izpostavljeni le stranice in dno nosilca. To se imenuje "izpostavljenost s treh strani". Steber, ki je samostoječ, pa je izpostavljen s štirih strani. Izpostavljenost s treh ali štirih strani se odraža na velikosti izpostavljene površine, ki se uporablja za izračun faktorja prereza.

• Zaščita v obliki okvirja ali konture: pri prečnih prerezih v obliki črke H sledi izpostavljena zunanja površina konture v obliki črke H. Če pa ima požarna zaščita obliko pravokotnega okvirja, položenega okoli prečnega prereza oblike črke H, se zunanja izpostavljena površina zmanjša na velikost okvirja. Pri intumescentnih ometih in premazih je pomembna oblika konture. Za zaščito s ploščami se običajno uporablja oblika okvirja. Za več informacij se obrnite na lokalno Promatovo pisarno.

Faktor profila je opredeljen kot razmerje med površino A_p elementa na enoto dolžine in prostornino V na enoto dolžine. Merimo ga v enotah m^–1. V starejši literaturi se za faktor profila A_p/V uporabljata izraza U/A ali U/A_cs. Gre za različna matematična izraza iste fizikalne količine.

Požarna zaščita konstrukcij mora zagotoviti, da se nosilna konstrukcija stavbe ali njeni deli med požarom ne porušijo ali utrpijo resnih strukturnih poškodb. Le v takem primeru lahko sistem požarnih sektorjev zadrži ogenj in ljudem omogoči varen umik, gasilske enote pa lahko vstopijo v stavbo in poiščejo preživele ter začnejo z gašenjem požara proti požaru, omejena pa je tudi škoda na premoženju.

Požarna odpornost nosilne konstrukcije je zato osnovni pogoj za požarno varnost katere koli stavbe.

Trajnost sistema požarne zaščite in s tem tudi zanesljivost skozi celotno življenjsko dobo stavbe sta odvisni od pravilnega načrtovanja, vgradnje ter pravilnega vzdrževanja. Pri projektiranju stavbe je ključnega pomena, da je izbrani sistem požarne zaščite odporen proti vremenskim razmeram, ki jim je lahko izpostavljen. V evropskih ocenjevalnih dokumentih (EAD) so glavni razredi odpornosti na vremenske vplive opredeljeni kot Z2 (primerno za notranjo uporabo v suhih pogojih), Z1 (notranja uporaba v vlažnih pogojih), Y (polizpostavljeni pogoji, vključno s cikli zmrzovanja in odtaljevanja) in X (popolnoma izpostavljeni pogoji) ter so preizkušeni za virtualno življenjsko dobo 10 ali 25 let. Seveda je dejanska življenjska doba, tudi brez rednega vzdrževanja, veliko daljša (v splošnem pomnožena s faktorjem 2 ali 3 po evropskih smernicah).

Pri namestitvi sistema požarne zaščite je pomembno natančno upoštevati navodila za vgradnjo in paziti, da na primer ne pride do nabiranja vode. Vzdrževanje sistema pasivne požarne zaščite v zaprtih prostorih običajno ni potrebno. Če je pravilno zasnovan, vgrajen in nepoškodovan skozi življenjsko dobo stavbe, ostanejo njegove požarne lastnosti enake. Če pa na primer zaradi obnovitvenih del na stavbi pride do poškodb sistema požarne zaščite, ga je treba ustrezno popraviti.

Za več informacij se obrnite na lokalno Promatovo pisarno.

Pojem postopne porušitve je pomemben v povezavi z nosilnimi konstrukcijami. Postopna porušitev pomeni, da zrušitev enega elementa sproži zrušitev naslednjega elementa in tako dalje, kar privede do porušitve večjih delov zgradbe ali celo celotne zgradbe.

Do postopne porušitve pride zato, ker en element zaradi požara oslabi in odpove, obremenitve (zlasti teža stavbe in njena vsebina) pa se prerazporedijo na okoliške elemente. Posledično so ti elementi izpostavljeni večji obremenitvi, kar lahko povzroči, da odpovejo. Ker se število preostalih elementov zmanjšuje, se obremenitve nanje še naprej povečujejo. Ta proces se pogosto ponovi, kar lahko povzroči zrušitev tudi tistega dela stavbe, ki ga ni prizadel požar.

Čeprav je njen prvotni namen preprečiti zrušitev ali resne poškodbe konstrukcije med trajanjem požara, nacionalni gradbeni predpisi opredeljujejo požarno odpornost konstrukcij s časovnimi razredi, npr. 60, 90, 120, 180 ali 240 minut. V evropskih standardih je požarna odpornost nosilne konstrukcije označena s črko R. R120 na primer pomeni, da se določen nosilni element pri vsaj 120-minutni izpostavljenosti standardni požarni krivulji ne bo deformiral v tolikšni meri, da bi ogrozil stabilnost konstrukcije.

Četudi je precej majhna verjetnost, da bi v običajni zgradbi požar na istem mestu dejansko divjal 120 ali celo 240 minut, zahteva po tako visoki stopnji požarne odpornosti v praksi pomeni, da bo verjetnost odpovedi nosilne konstrukcije med požarom zelo majhna.

Nacionalni gradbeni predpisi se po državah sicer razlikujejo, vendar vsi predpisujejo višje razrede požarne odpornosti za situacije z večjim dejavnikom tveganja, na primer stolpnice, bolnišnice, javne zgradbe itd. Ker so možne posledice požara v teh situacijah hujše (tako v smislu varovanja življenj ljudi kot zaščite stavbe in njene vsebine), mora biti verjetnost odpovedi sistema v primeru požara toliko manjša, zato je potrebna večja požarna zaščita.

Požarna odpornost konstrukcije je določena s standardi izračunavanja, kot so evrokod EN 1992-1-2 (beton), EN 1993-1-2 (jeklo), EN 1994-1-2 (kompozitni materiali) in EN 1995-1-2 (les). Kadar nezaščitena konstrukcija ne izpolnjuje zahtevane stopnje požarne odpornosti, je treba uporabiti požarno zaščito. Požarna odpornost požarno zaščitene konstrukcije se določi s preizkusnimi metodami, kot so standard serije EN 13381, BS 476, ASTM E119 itd.

Ko jeklo med segrevanjem postopoma izgublja svojo trdnost, pri določeni temperaturi preostala trdnost jeklenega elementa ni več dovolj velika, da bi prenašala mehanske obremenitve, in element se zruši. To je odvisno od stopnje izkoriščenosti – razmerja med mehanskimi obremenitvami v požarnih pogojih, ki delujejo na element, in njegovo trdnostjo pri sobni temperaturi. Višja je stopnja izkoriščenosti elementa, nižja je temperatura, pri kateri odpove.

Da bi se izognili odpovedi jeklenega elementa, mora temperatura jekla ostati nižja od teoretične temperature, pri kateri bi prišlo do odpovedi. Najvišja dovoljena temperatura, ki je še dovolj nizka, da ne pride do odpovedi, se imenuje kritična temperatura jekla. Nižja je kritična temperatura jekla, večjo požarno zaščito potrebujemo.

Kritično temperaturo jekla za posamezni element lahko izračuna konstrukcijski inženir, lahko pa se uporabi varne vrednosti (običajno 450–620 °C) v skladu z lokalnimi predpisi.

Za več informacij se obrnite na lokalno Promatovo pisarno.

Pravilno delujoč sistem požarne zaščite ni odvisen samo od tega, ali je zanj na voljo neodvisno poročilo o požarnem preskusu ali ocena požarnih lastnosti, temveč tudi od pravilnega projektiranja sistema. Tega se sme uporabiti zgolj znotraj meja, opredeljenih v takem poročilu.

Najpogostejše napake pri načrtovanju so:

• Podcenjevanje vplivov na konstrukcije, vključno s posrednimi vplivi, ali precenjevanje trdnostnega razreda jekla, kar vodi do previsoko izračunanih kritičnih temperatur jekla.
• Ni narejena ocena vpliva lokaliziranih požarov, kjer so temperature lahko, četudi le za kratek čas, zelo visoke.
• Neupoštevanje učinka luščenja betonskih konstrukcij.
• Uporaba zaščitnih proizvodov izven omejitev njihove uporabe.
• Neustrezna izvedbena uporaba preizkusov in preizkusov za klasifikacijo varovalnih ščitov (spuščeni stropi), katerih funkcionalnost je odvisna od številnih tehničnih podrobnosti.
• Neupoštevanje robustnosti (ali krhkosti) konstrukcij, ki jih je treba zaščititi.

Poleg pravilnega projektiranja je delovanje sistema požarne zaščite med požarom v enaki meri odvisno tudi od pravilne vgradnje.

Za pravilno vgradnjo mora biti konstrukcija dostopna, na voljo mora biti dovolj prostora za postavitev in pritrditev sistema požarne zaščite, povezave različnih geometrij pa ne smejo zahtevati preveč zapletenih rešitev požarne zaščite.

Pogoste napake se pri različnih vrstah sistemov razlikujejo. Pri vgradnji plošč za požarno zaščito lahko na primer pride do uporabe nosilcev iz napačnega materiala, kot je les, ali uporabe napačnega razmika ali namestitve sponk, ki povezujejo plošče. Pri ometih in premazih so pogoji nanašanja ključnega pomena: ustrezno očiščena površina, združljivost z osnovnimi premazi in nanašanje le v primeru, če so temperatura okolja, relativna vlažnost in temperatura podlage ter čas sušenja med nanosi posameznih slojev v mejah, predpisanih v navodilih za nanašanje.

Čeprav se beton med požarom razmeroma počasi segreje, še vedno obstajajo možnosti, da bo betonski element odpovedal. Najpogostejši mehanizem odpovedi je v primerih, kadar betonska prevleka na jekleni armaturi ni dovolj debela, da bi ohranila dovolj nizko temperaturo armature. To se pogosto zgodi pri starih zgradbah in tistih z zelo visokimi zahtevami po požarni odpornosti. Požarna zaščita lahko nadomesti pomanjkanje debeline betonske prevleke.

Če je beton izpostavljen vlažnemu okolju in/ali potencialno višjim temperaturam požara, dodatno tveganje predstavlja luščenje betona. Luščenje betona povzroči hitro in eksplozivno odstopanje slojev betonske konstrukcije, kar se običajno zgodi v prvih 5 do 30 minutah požara, tudi če je temperatura še vedno dokaj nizka. Takrat pride do neposredne izpostavljenosti jeklene armature plamenom. V takih primerih je nujno uporabiti požarno zaščito, da zagotovimo, da temperature betona ostanejo nizke in ne pride do luščenja.

Kadar se jeklo segreje na temperature od 400 °C do 800 °C, se njegova trdnost postopoma zmanjšuje. Togost jekla se začne zmanjševati že pri 100 °C. Zmanjšanje trdnosti in togosti povzroči velike deformacije in sčasoma zrušitev gradbenih elementov. Ker so jeklene konstrukcije v splošnem tanke in ima jeklo visoko toplotno prevodnost, se ob izpostavljenosti ognju po navadi hitro segrejejo.

Zaradi zaščitnega sloja okoli jeklenega elementa ali požarnega ščita, kot je požarni spuščeni strop, se segrevanje jekla upočasni, s čimer se zrušitev lahko odloži ali prepreči.

Kadar je leseni element izpostavljen ognju, začne material goreti na površini. Postopoma se povečuje plast oglja (zgorelega lesa). Sčasoma plast oglja postane debelejša, preostali prečni prerez lesenega elementa pa se zmanjša. Hitrost tega procesa je odvisna zlasti od vrste lesa in vlažnosti (vsebnosti vlage).

Preostali prečni prerez mora biti sposoben prenašati mehanske obremenitve na konstrukciji. Obenem je majhno območje tega neizgorelega prečnega prereza, ki je tik pod slojem oglja, tako vroče, da izgubi svojo trdnost.

Upočasnitev procesa segrevanja in zoglenitve lesa je ključnega pomena za povečanje njegove požarne odpornosti. Požarni material deluje na dva načina:

• Proces oglenenja se odloži, namesto da bi se začel takoj.
• Tudi ko oglje začne nastajati, je ta proces upočasnjen.

S tema koristnima učinkoma lahko požarno odpornost lesenega elementa podaljšamo za toliko časa, da dosežemo zahtevani čas požarne odpornosti.

Tudi če so sistemi za požarno zaščito prebojev inštalacij preizkušeni pri zelo visoki temperaturi (običajno nad 1000 °C), ti preizkusi veljajo za požarne razmere (s požarno krivuljo, ki raste do 2 uri ali največ do 4 ure) in ne za vsakodnevno stalno izpostavljenost visokim temperaturam. Večina sistemov za požarno zaščito prebojev inštalacij, kot so intumescentni materiali in endotermni premazi, začne reagirati in se kemično ali fizično spreminjati pri razmeroma nizkih temperaturah (od 100 do 200 °C). Zato teh proizvodov ne morete uporabljati kot "tesnila za visoke temperature".

Plastična cev je zelo širok pojem. Pomembno je vedeti, za kakšno vrsto plastične cevi gre ter kakšna sta njen premer in debelina stene cevi. Sistemi za požarno zaščito prebojev inštalacij so preizkušeni za različne vrste materialov (npr. PVC, PE, PP, večslojne cevi) z različnimi premeri in debelinami sten cevi, vsako različico pa je treba ustrezno preizkusiti in klasificirati.

Sprinkler sistemi so pomemben sestavni del aktivne požarne zaščite, vendar so namenjeni nadzoru požara in v določenih primerih tudi gašenju požara, ne pa tudi njegovemu zadrževanju znotraj požarnega sektorja. Sprinklerji ne morejo preprečiti širjenja dima ali strupenih plinov med požarom. Namen požarne zaščite prebojev inštalacij je zadržati ogenj znotraj požarnega sektorja, hkrati pa preprečiti prehajanje dima skozi mejne elemente požarnega sektorja. V določenih nacionalnih predpisih so lahko sprinkler sistemi podlaga za olajšavo pri velikosti požarnih sektorjev.

Izraz "intumescenten" pomeni, da ima material sposobnost raztezanja, kadar je izpostavljen ognju ali vročini. Intumescentni materiali se uporabljajo za materiale, ki so speljani skozi preboje in bi med požarom zgoreli ali se stalili, kot so plastične cevi, materiali z nizko temperaturo tališča (npr. gorljiva izolacija) ali kabli. Tudi če materiali, ki so speljani skozi preboje, ne gorijo ali se talijo, imajo intumescentni materiali to prednost, da se lahko razširijo in za čas trajanja požara zanesljivo zatesnijo številne razpoke ali reže, ki so se morda sčasoma pojavile ali pa so posledica nepravilne vgradnje. Intumescentnih proizvodov ne zamenjujte z endotermnimi. To so proizvodi, ki blokirajo toploto z njeno absorpcijo ob pomoči kemične reakcije in s sproščanjem vlage.

Razdelitev stavbe na požarne sektorje je namenjena preprečevanju širjenja ognja in vročega dima v sosednje sektorje ter temu, da omogoči varno evakuacijo v preostalem delu zgradbe. Seveda to ni mogoče, če v požarno odpornih mejnih elementih požarnega sektorja obstajajo odprtine in špranje, saj lahko celo skozi najmanjšo odprtino dim ali plameni prodrejo v sosednji sektor. Sistemi za požarno zaščito prebojev inštalacij so lahko:

• Intumescentni sistemi: običajno se uporabljajo za to, da za čas trajanja požara zapolnijo reže s požarno odpornim materialom, ki nastanejo zaradi taljenja ali zmanjšanja prostornine servisnih inštalacij (tistih, ki vsebujejo plastiko), ki potekajo skozi mejne elemente požarnih sektorjev, ali za zaščito spojev.
• Pasivni sistemi: običajno se uporabljajo za izolacijo elementov, ki bi potencialno lahko prevajali toplotno energijo skozi mejni element sektorja (servisne inštalacije, ki vsebujejo kovino), ali za zapiranje velikih odprtin.
• Mešani sistemi: kombinacije različnih sistemov, kot so intumescentni, izolacijski, endotermni ali drugi za posebne namene.

Sistemi s premazanimi ploščami iz kamene volne so preizkušeni za konfiguracijo, pri kateri so vsi robovi premazani in vsi spoji zapolnjeni s premazom. Prevleka robov je pomembna, da zagotovi dobro oprijemljivost na podlago in zapre morebitne odprtine ter tako prepreči prehajanje ognja in dima. Z akrilatom se lahko zatesnijo samo cirkularne reže.

Kje lahko najdem navodila za vgradnjo? Obiščite spletno mesto www.promat.com in si prenesite ustrezne napotke v obliki dokumentov ali videov.

Upoštevati je treba naslednje dejavnike:

• Vrsta mejnega elementa požarnega sektorja (beton, suha gradnja, zid itd.).
• Ali gre za steno ali tla? Ali morda za kateri drug gradbeni element?
• Kakšna je debelina gradbenega elementa?
• Katero vrsto požarne odpornosti potrebujem? Celovitost in izolativnost?
• Kakšne so dimenzije odprtin? Koliko jih je? Kako velika je cirkularna reža?
• Katere servisne inštalacije potekajo skozi preboj? Posamezni kabli, kabelski snopi, kabelske trase, kabelske cevi, kabli v plastičnih/kovinskih ceveh, gorljive cevi, z dušenjem prevajanja zvočnih vibracij ali brez, z izolacijo ali brez, s cevnimi spojkami ali brez, kotne cevi (pod kakšnim kotom?), negorljive cevi, z izolacijo ali brez, prezračevalni kanali, s požarnimi loputami ali brez, ali kombinacija omenjenih servisnih inštalacij.

V splošnem vsak posamezni sistem zahteva poseben proizvod. To bi bila glavna vprašanja, na katera je treba odgovoriti, preden izberete sistem, ki bo najprimernejši.

Manšeta PROMASTOP®-FC MD je preizkušena v skladu s standardom EN 1366-3 za odprte konfiguracije koncev cevi (U/U) premera do 125 mm (ena plast). Za dodatne informacije glejte tehnični list proizvoda.

Sistemi za požarno zaščito prebojev inštalacij se vgrajujejo v vse odprtine, reže ali spoje v požarnem sektorju in morajo imeti enako (ali višjo) požarno odpornost kot požarni sektor.

Pomena zaščite prebojev inštalacij ni mogoče dovolj poudariti. Izkušnje kažejo, da so preboji po navadi najšibkejši člen v verigi požarnih sektorjev v stavbah. Vsi se moramo zavedati, da bo v požarnih sektorjih stavb najverjetnejša nevarnost za širjenje ognja na mestih, kjer servisne inštalacije prebijajo stene ali tla, ali tam, kjer se med seboj povezujejo nevidni votli medprostori med mejnimi elementi požarnih sektorjev. Na žalost so pomanjkanje zaščite prebojev, neustrezne specifikacije in nepravilna vgradnja prispevali k številnim velikim požarom v vseh vrstah stavb, tako novih kot starih, ki ne bi bili tako uničujoči, če bi bili preboji sten in tal požarnih sektorjev ustrezno zaščiteni proti prehajanju ognja in dima ali če bi bila zaščita prebojev pravilno specificirana.

ISO izhajajoče produkte gorenja opredeljuje kot "vse pline in/ali aerosole, vključno z lebdečimi delci, ki nastanejo pri gorenju ali pirolizi". Izhajajoče produkte gorenja lahko razvrstimo v štiri glavne kategorije: dušljivi (narkotični) plini, dražeči plini, subakutni strupi in subletalni strupi.

Širok obseg običajnih materialov, ki se uporabljajo v sodobnih stavbah, proizvaja pri gorenju mešanico produktov, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje ljudi in okolje. Izpostavljenost nekaterim spojinam lahko povzroča tako akutne kot subletalne ali subakutne učinke.

Pri kanalih za odvod dima v Evropi razlikujemo:

• Horizontalne enosektorske kanale, ki se lahko uporabljajo samo v enem požarnem sektorju in se preizkušajo po standardu EN 1366-9 po krivulji čas/temperatura 600 °C ter se razvrščajo v skladu s standardom EN 13501-4.
• Horizontalne ali vertikalne večsektorske požarno odporne kanale za odvod dima, ki se lahko uporabljajo v poljubnem številu požarnih sektorjev in se preizkušajo po standardu EN 1366-8 po krivulji ISO 834 ter se razvrščajo v skladu s standardom EN 13501-4 (kot "kanal C").

Preizkusna metoda za večsektorske požarno odporne kanale za odvod dima (EN 1366-8) se uporablja za požarno odporne kanale, ki so že prestali ustrezno preizkusno obdobje po EN 1366-1 (kanali A/500 Pa in B). Za enosektorske kanale se zahteva samo preizkus po standardu EN 1366-9.

Te metode preizkušanja so primerne samo za kanale, ki so izdelani iz materialov razredov A1 in A2-s1, d0, v skladu z evropsko klasifikacijo odziva na ogenj.

V Evropi se prezračevalni kanali preizkušajo po standardu EN 1366-1 in razvrščajo skladno s standardom EN 13501-3. Standardna krivulja ogrevanja je opisana v standardu EN 1363-1 (ISO 834). Klasifikacija vsebuje oznako o celovitosti in izolativnosti (EI) ter se dopolni z oznako "i → o" (t. i. kanal A), "o → I" (kanal B) ali "i ↔ o", kar označuje, ali je bil element preizkušen in izpolnjuje zahteve, v katerih je ogenj prisoten samo z notranje strani ali samo z zunanje strani ali z obeh strani. Pri tem spremljajo tudi puščanje.

Kanale za prezračevanje in odvod dima se lahko preizkuša po različnih standardih. Najpogostejši so evropski standard (EN 1366-x), britanski standard (BS 476) in ameriški standard (UL/ASTM).

Po evropskem standardu so merila učinkovitosti naslednja (podobna merila so upoštevana v drugih standardih za preizkušanje in klasificiranje):

Puščanje

Kanal ne sme puščati več kot 10 m³/h na 1 m² notranje površine. To vključuje površino kanala od perforirane plošče do konca kanala pri dovodnih šobah.

Celovitost

Celovitost na preboju med kanalom in podporno konstrukcijo se presoja po standardu EN 1363-1 (preizkus z vžigom bombažne vate in širino špranje).

Izolativnost

Rezultati preizkusov kažejo izolacijske lastnosti kanala (običajno povprečno 140 °C in največ 180 °C nad sobno temperaturo na zunanji površini kanala v požarnem sektorju, ki meji na območje, kjer je požar).

Zmanjšanje prečnega prereza

Notranje dimenzije (širina in višina pri pravokotnih kanalih, premer pri okroglih kanalih) kanalov za odvod dima se med preizkusom ne smejo zmanjšati za več kot 10 %.

Mehanska stabilnost (za del kanala v požaru)

Če se kanal znotraj peči zruši, tako da se lahko šteje, da ne more vzdrževati funkcije odvajanja dima ali požarne odpornosti, se to po merilih mehanske stabilnosti šteje za odpoved materiala.

Vrste sistemov za prezračevanje in odvod dima so:

Naravni sistemi za prezračevanje in odvod dima

Za odstranjevanje dima uporabljajo lastni vzgon vročega dima ter dinamiko pretoka dima in zraka. Tako imenovano samodejno odpiranje prezračevalnih odprtin omogoča odvajanje dima iz stavbe, saj se ob zaznavi požara samodejno odprejo.

Mehanski sistemi za prezračevanje in odvod dima

Uporabljajo električne ventilatorje, da spodbudijo gibanje dima in njegovo odstranitev iz stavbe, običajno skozi kanale za odvod dima. So alternativa naravnim sistemom za prezračevanje in omogočajo, da na poteh za izhod v sili ni dima in se lahko stanovalci umaknejo, gasilske službe pa vstopijo v stavbo. Ko je dim zaznan, se odpre samo loputa kanala za odvod dima v nadstropju s požarom (vse preostale lopute ostanejo zaprte). Ventilator na vrhu prezračevalnega sistema odvaja dim in preprečuje prehajanje dima v sosednje sektorje.

Prezračevalni sistemi za odvod dima in toplote (SHEVS)

Ti celostni sistemi so lahko električni ali naravni in odstranjujejo dim iz stavbe. Večinoma so sestavljeni iz prezračevalnikov za dovajanje zunanjega zraka, loput, kanalov in ventilatorjev ali iz sistema za samodejno odpiranje prezračevalnih odprtin.

Prezračevalni sistem s potisnimi ventilatorji

Potisni ventilatorji lahko odstranijo dim iz velikega požarnega sektorja ali pa ga, kot je to v večini primerov, za določen čas preprosto premaknejo v določen del sektorja in ljudem omogočijo umik.

Sistemi za zadrževanje dima.

Ti sistemi, običajno v obliki dimnih zaves ali fizičnih pregrad, preprečujejo prehajanje dima in toplote iz enega dela sektorja v drugega.

Smrtne žrtve požarov so pogosto smrtne žrtve zaradi dima. Najpogostejši vzrok smrti in poškodb pri požaru je vdihovanje dima. Po podatkih ameriške uprave za požarno varnost (USFA) je dim povzročitelj med 60 % in 80 % vseh smrtnih žrtev zaradi požara. Dražeči, strupeni in dušljivi plini lahko v nekaj minutah povzročijo nezavest in sčasoma smrt.

V zgradbah ni požara brez dima: med požarom se prostori lahko hitro napolnijo z dimom in plini. Že zgolj 300 g papirja (teža ene knjige) lahko pri gorenju proizvede več kot 300 m³ dima in plinov (prostornina pisarne 10 x 10 x 3 m). Tudi goreči koš za papir lahko prostor hitro napolni z dimom.

Hitrost razvoja dima in plinov v sobi ali celo v velikem prostoru je osupljiva: prvi učinek je zmanjšanje vidljivosti, ki običajno nastopi v dveh do treh minutah. Zaradi slabe vidljivosti ljudje ne najdejo poti za izhod v sili in pogosto nastopi panika. Drugi učinek je povezan s toksičnostjo specifične sestavine, ogljikovega monoksida (CO). Vdihavanje ogljikovega monoksida vodi v slabost ali bruhanje, zmedenost, izgubo zavesti in na koncu smrt. Odvisno od materialov, ki so v zgradbi, se lahko sproščajo tudi nekateri drugi nevarni plini, kot so vodikov cianid, klorovodikova kislina, amonijak itd.

Dim je tudi največji sovražnik gasilcev.

Ob požaru prezračevalni kanali predstavljajo možne poti za širjenje dima med sosednjimi prostori ali požarnimi sektorji. Preprečiti je treba širjenje požara iz enega požarnega sektorja v drugega (npr. med nadstropji), da ostane zgradba varna in da imajo stanovalci dovolj časa za umik, gasilci pa čas za obvladanje požara. V prezračevalnih sistemih lahko širjenje dima in ognja preprečimo z namestitvijo požarnih loput ali pregrad za dim/ogenj ter ob pojavu požara zaustavimo prezračevalni sistem. To ni vedno stroškovno najbolj učinkovita rešitev. Treba je tudi upoštevati, da se običajni kanali iz jeklene pločevine zaradi požara lahko hitro deformirajo, kar ustvarja možnosti za zrušitev vertikalnega mejnega elementa sektorja, še zlasti pri lahkih pregradnih stenah in/ali ob režah okrog prebojev v stenah in stropih, skozi katere lahko ogenj in dim zlahka prehajata.

Dobro zasnovan sistem za odvod dima lahko reši življenja in pomaga zaščititi premoženje. Tak sistem bo:

• Upočasnil ali preprečil požarni preskok ter s tem zmanjšal nevarnost nadaljnjega razvoja požara.
• Zagotovil, da bodo poti za izhod v sili in dostopne poti proste dima.
• Olajšal gašenje požarov.
• Zmanjšal tveganje za poškodbe na stavbi.
• Zaščitil vsebino stavbe.